• O mosi
•   |  Kaj delamo
•   |  O alkoholu
•   |  Novice in članki
•   |  Baze podatkov
•   |  Kam po pomoč
•   |  Za medije
•   |  Kontakti
•   |  Razpisi
•   |  Publikacije
•   |  Dejstva in številke

• O alkoholu
•   |  10 stvari, ki jih morate vedeti o odraslih otrocih staršev, odvisnih od alkohola

| |

10 stvari, ki jih morate vedeti o odraslih otrocih staršev, odvisnih od alkohola

Objavljamo prilagojeni povzetek pričevanja avtorice Joni Edelman, ki je na blogu spletnega časopisa Huffington Post opisala izkušnjo odraščanja ob starših alkoholikih. Osredotočila se je na posledice takega odraščanja, ki posameznika zaznamujejo tudi v odraslosti z vplivom na sposobnost tvorjenja in vzdrževanja čustvenih vezi z drugimi ljudmi.

Med nami je veliko odraslih, ki so odraščali ob zasvojenem staršu, vendar za njihove težke izkušnje v otroštvu sploh ne vemo. Ljudje, ki se v te odrasle zaljubijo, si žal pogosto ne predstavljajo, kaj pomeni odraščati v kaosu zasvojenosti in kako to vpliva na posameznika. Otroštvo takih posameznikov je bilo preplavljeno z disfunkcionalnostmi, ki jih otroci iz zdravih družin ne poznajo. Močno moten potek njihovega otroštva zelo verjetno povzroči tudi pomembne zastoje ali zakasnitve v njihovem čustvenem razvoju.

Biti otrok starša, odvisnega od alkohola, je zapleteno, zato je o tem tudi težko govoriti. Četudi gredo taki posamezniki  skozi veliko dragih terapij, se morda sploh ne zavedajo, da delujejo disfunkcionalno. V procesu razumevanja sebe in preteklosti tak posameznik potrebuje veliko mero potrpljenja in podpore bližnjih.

10 dejstev o odraslih otrocih staršev, odvisnih od alkohola, ki jih taki posamezniki želijo sporočiti svoji okolici:

1. Njihova predstava »normalnosti« je izkrivljena. Pojem normalnosti je sicer vprašljiv, a kar je zanje v času otroštva vsakodnevno in posledično normalno dogajanje, je za posameznike, ki odraščajo v drugačnih okoliščinah, nesprejemljivo in včasih nepredstavljivo. Za otroke zasvojenih staršev so lahko normalni nestabilnost, strah, morda celo zloraba. Normalno je izkusiti, da je starš zaspal v lastnem bruhanju. Prav tako normalno zanje je lahko, da so skrbeli za celotno gospodinjstvo, sorojence in starše ter le redko zase. Tovrsten primanjkljaj v razumevanju okolice jih je lahko privedel do zaključka, da normalno pomeni popolno in da je vse, kar je manj kot popolno, nesprejemljivo. Doseganje popolnosti je zanje nujno in brezpogojno, popolnost dojemajo brez odtenkov. Pričakujejo bodisi vse ali nič.
2. Bojijo se. Veliko časa prebijejo v strahu. Ta strah je skrit, včasih zelo globoko. Bojijo se prihodnosti in negotovosti. Negotovost je bila namreč sestavni del njihovega odraščanja. Morda pogosto niso vedeli, kje sta starša ali kdaj se bosta vrnila. Morda niso vedeli, ali bodo zvečer skupaj večerjali ali bosta pijana. Medtem ko zdaj morda vedo, da se podobne stvari zelo verjetno ne bodo dogajale, pa njihovo življenje ni nič manj zastrašujoče. Njihov strah se lahko izrazi v številnih oblikah, vse od jeze do solz, in pogosto v tem niti sami ne prepoznajo strahu.
3. Bojijo se imeti lastne otroke. Bojijo se, da bi jih oškodovali, kot so bili oškodovani sami. Ko si lahko enkrat priznajo lastno prizadetost, zagotovo ne bodo želeli na podoben način prizadeti še koga drugega. Prav tako ne vedo, kako igrati vlogo starša, zato jih misel na to preplavi s paniko. Dvomijo v vse svoje starševske veščine in zaradi strahu pred slabo vzgojo se lahko zgodi, da bodo preveč zaščitniški.
4. Preplavljeni so z občutki krivde. Čutijo veliko krivde. Skrbi zase ne razumejo kot nekaj samoumevnega in njihove meje z drugimi ljudmi so velikokrat zabrisane. Če se postavijo zase ali če poskrbijo za svoje potrebe, se počutijo krive. Njihovo življenje je postavljeno na temeljih dajanja in ne sprejemanja. S sprejemanjem imajo težave.
5. Želijo imeti nadzor. Ker ne vedo, kaj lahko pričakujejo, in ker so preplašeni, imajo pogosto potrebo po nadzorovanju vseh in vsega, kar jih obdaja. To se lahko izraža doma, v službi in v odnosih. Pogosto se lahko v svojem vedenju zdijo rigidni in neprilagodljivi. Potrebe po nadzoru sami ne dojemajo kot disfunkcionalnost, temveč bolj kot vrlino.
6. So perfekcionisti. Do sebe so neusmiljeno kritični, in to za vsako malenkost. Zaradi tega samoprezirajočega monologa so izrazito občutljivi za kritiko drugih. Pravzaprav gre za globoko vcepljen strah pred zavrnitvijo, zato je za njihove najbližje priporočljivo, da pazljivo izbirajo besede, izražajo sočutje in veliko ljubezni, za katero so bili v otroštvu prikrajšani.
7. Ne poznajo miru in stabilnosti. Stremijo k popolnosti, a ironično hkrati ustvarjajo kaos. Stres, nemir, kaos – občutki, ki so zanje domači in s katerimi se počutijo udobno, ne ker bi bili dobri zanje, ampak ker so jih navajeni.
8. Prevzemajo odgovornost za vse. Prevzemanje odgovornosti je najznačilnejše za hčerke staršev, odvisnih od alkohola, zlasti pa za najstarejše hčerke zasvojenih mater (slednjim so posvečene cele knjige). Ker so bile že kot dekleta primorane prevzemati odgovornosti svojih staršev, bodo tudi kasneje v življenju vedno prve, ki bodo prevzele pobudo za prevzem odgovornosti, največkrat v lastno škodo. Čutijo se odgovorne za prav vse in vsakogar, za njihova čustva, potrebe, življenja. Zanje je lažje prevzemati odgovornost za druge kakor zase.
9. Nenehno iščejo potrditve. Njihova samopodoba in samospoštovanje sta izrazito nizki. Zasvojeni starši jim namreč niso zmogli nuditi dovolj ljubezni in nege, da bi lahko razvili varno navezanost. Tako bodo iskali ljubezen in potrditev v vseh odnosih, ki jih bodo vzpostavili tekom življenja. Tovrstna potreba po sprejetju se izkazuje v požrtvovalnem vedenju in neumornem dajanju, tudi na lastno škodo. Koristno je, da jih bližnji načrtno opominjajo, naj skrbijo in pazijo tudi nase.
10. Živijo v konfliktu. Trudijo se biti popolni, vendar svojih idealov ne morejo dosegati, ker jih strah paralizira. Želijo nadzorovati svojo okolico, a si hkrati želijo, da bi nekdo skrbel zanje. Neizmerno si želijo biti samozavestni, saj se zavedajo, da je to ključ do nadzora, ki ga potrebujejo, a ne morejo biti samozavestni, ker so odraščali v prepričanju, da so ničvredni.

Osebo, ki so jo izbrali za partnerja ali za dobrega prijatelja, dojemajo bodisi kot zmešnjavo, ki jo bodo s svojimi  edinstvenimi sposobnostmi spravili v red, bodisi kot osebo, ki jih bo s svojo ljubeznijo ozdravila. Nobena od možnosti ni dobra izbira, a se tega običajno niti ne zavedajo niti jim ni posebno mar.

Medtem ko se na razumski ravni zavedajo, da so za  nadzor svojih čustev odgovorni sami, pa so razum in čustva pri njih pogosto neusklajeni. Lahko so krhki, šibki, prestrašeni, osamljeni, jezni, nesigurni in oklepajoči se. Lahko so vse to naenkrat. Pomembno je, da se bližnji zavedajo, da tega ne počnejo nalašč in da se velikokrat svojega vedenja niti ne zavedajo.